Deleuze govori o premiku od arhiva proti diagramu. Ta pomenski zamik bi lahko imenovala zamik od statičnih, reprezentacijskih problemov k dinamičnim, diagramskim sistemom. Ko objekti ‘20:50’, ‘Studio 016’, ‘Project Room South’ niso razstavljeni(v razstavnem prostoru) so arhivirani, obstajajo samo v obliki zapisa, inskribcije(skice, načrti, . . ), vendar niso v fizični obliki.

Udejanijo se po potrebi, torej takrat, ko so razstavljeni, instalirani v razstavnem prostoru, postanejo umetniško delo. So fizični, vendar v nepredvidljivem, dinamičnem sistemu. Prav to jim omogoča konceptualni diagram, ki ga dopušča avtor, umetnik. Diagram ni instrumentalizirana ideja, ker ni izdelan deterministično. Je samo predviden. Diagram, ki dopušča aktivnost, je primaren koncept. To so odprti sistemi. Diagram je po Foucaultju ”..., odcepljen od kakršnekoli specifične uporabe. Diagram ni več avditorij, vizualen arhiv, ampak je zemljevid, kartografija, ki je navezana na vso socialno polje. Je abstrakten mehanizem. ” (Gilles Deleuze)

Interrelacije-mi vsi smo v odnosih

Interelacije so možne, ni pa nujo da se uresničujejo. Umetniški objekt, še arhiviran postane umetniško delo, ko se udejanijo vse inter-relacije, ki so aktivne in dinamične ter spremenljive. Interrelacije nastajajo med umetniškim objektom in rastavnim prostorom ter med umetniškim objektom, razstavnim prostorom in gledalcem, v katerega vlogi sem bila tudi sama. Interrelacije so esenca teh umetniških del. Kar se lahko doživi so inter-relacije. Zaradi prvinskega karakterja teh del, so doživljanja efektov in torej zgoraj navedene inter-relacije edine komponente, ki sintetizirajo delo umetnika, avtorja, kakor tudi samega umetniškega dela.

Umetniški objekt je izpostavljen spremembam okolja in gledalcev. Vse tisto, kar umetnik, avtor izpusti izpod kontrole, vse to pripomore k izpopolnjenju umetniškega dela. Takšno delo je koherentna struktura. Kar doživimo pa so efekti koherentne strukture. Karakteristika koherentne strukture je intenzivnost. Če bi bile koherentne strukture extenzivne, pa niso, bi izločile različnost. Prav ta proces afiliacije, pritegovanja dovoljuje prehodnost. Efekti del ‘20:50’, ‘Project Room South’ so začasni, njihova učinkovitost upada pri ponavlanju iste relacije. ťe opazujem delo v istem času, v istem galerijskem prostoru, na isti način, potem efektivnost dela upada.

Doživljanje efektov je trenutno, bazirano na aktivaciji čutil. Doživetje je čista percepcija.

Opazovalec ne potrebuje referenc in vživljanja, die Einfühlung ni potrebna.

Relacija med razstavnim prostorom in umetniškim objektom je objektiva in neodvisna od obiskovalca.

Ta relacija je lahko ‘site specific’(specifična lokacija) ali site specific in časovna.

Če je časovna, potem je ena komponenta spremenljiva (npr. vpliv nefizične komponente razstavnega prostora, zunanje svetlobe, ki se spreminja).

“Realnost je neprekinjeno nastajanje. Usvari ali ponovi samo sebe, vendar ni nikoli nekaj narejenega.”(Henri Bergson)