20:50, Project Room South, Studio 016

Ta dela združujejo vzpostavljen sistem inter-relacij. Njihovo bistvo je učinek. Ko učinkujejo, takrat obstajajo. Umetniški objekt spreminja razstavni prostor in obratno, razstavni prostor in delo sta v loose association , v ‘prosti zvezi’, kar pomeni, da vedno lahko razpadeta na dve samostojni enoti, vendar v trenutku ko sta v zvezi učinkujeta kot celota. Opazovalec je aktiven, dinamičen ter ločljiv, prehoden del umetniškega dela. Umetniško delo deluje skoraj teatralično, kot vzpostavljen oder za nepredvideno, zavestno ali podzavestno eksperimentalno performiranje, ter opazovanje. Vendar obstaja, ob sami percepciji za gledalca neopazna, razlika med Šušteršičinim in Wilsonovim pristopom. Razlika je v obravnavi danega razstavnega prostora, ki je del dane arhitektutre. »e Wilson vključi dano okolje(arhitekturo) v delo, potem Šušteršičeva poseže v dan razstavni prostor ter ga z intervencijo spreminja. V končni fazi pa sta obe deli koherentna struktura razstavnega prostora in vnešenega umetniškega objekta. Obravnavana dela vzpostavijo relacijo med danim in kreiranim, med celoto in fragmentom. Proces je različen, učinek enak.

Sight specific

Wilson dopušča spremembe, ‘20:50’ izpostavi neznanemu, dopušča transformacije dela v novih okoljih. Umetniški objekt je vedno isti, umetniško delo pa je različno. Šušteršičeva intervenira v vsakem specifičnem prostoru znova, istega dela ne seli. Je absolutno sight specific. Obstoj ustvarjenega dela je časovno omejen s trajanjem razstave. Po tem objekt obstaja v obliki dokumenta, fotografije, načrtov. Pred in po fizični predstavitvi delo obstaja v obliki inskribcij. ‘20:50’ se transformira v času in v prostorih, ‘Studio 016’ in ‘Project Room South’ sta dinamična v času samo istega razstavnega prostora.

20:50

Gledalec dela ‘20:50’ je lahko izven razstavnega prostora in z vonjem zazna kurilno olje, ne da bi se že zavedel, da je to del umetniškega dela. Gledalca v umetniškem delu, v aluminjastem koridorju obdanim z oljem, si sam določi, koliko bo aktiven. Del telesa lahko konfrontira z oljem(del um. objekta), istegne roko(obraz) in pojavi se odslikava roke(obraza) na oljni površini. Refleksija ni nikoli fiksna. Z roko lahko vzpostavi tudi fizični kontakt, pri dotiku olja se refleksija prekine. In z valovanjem olja se preslikana podoba abstrahira. Haptičnost olja doživi, po lastni želji. Ožanje koridorja proti notranjosti dela pa afektira gledalčevo gibanje, glede na njegov obseg.

Polje dogajanja:

Dinamičnost v odnosu umetniškega objekta in razstavnega prostora se kaže v vzpostavljenem polju. Polje se pojavi v delu ‘20:50’ med oljno površino in strešno konstrukcijo razstavnega prostora. Gledalec je v polju kadar se pojavijo njegove sence ali refleksija. Če gledalec poseže v polje in pride do refleksije njega, potem se polje pojavi med npr.roko(obrazom) ter oljno površino. Gledalec afektira polje.

Doživetje refleksije je optični fenomen. Refleksija je dvo-dimenzionalna, vendar se pojavi kot bi bila tro-dimenzionalna. Refleksija arhitekturnih elementov je vizualno prav tako resnična kot arhitektura samega razstavnega prostora. Ker je prostor napolnjen skoraj meter visoko z oljem, se zdi nižji, hkrati pa je vizualni efekt odslikave na oljni površini vizualna podvojitev(vizualna ekspanzija) volumna razstavnega prostora. Vizualni volumen prostora je torej enaka, kot, da nebi prišlo do redukcije prostora. Podobe so podvojene in v stanju stalnega spreminjanja, efekti so ustvarjeni pred našimi očmi. Automorfizem je bilateralna formacija podobe, ali bolj natančno obračanje podobe. Refleksija omogoča Wilsonu inverzijo fizične intervencije. Stvari postavi tam, kjer jih ne pričakujemo, izvzame jih iz njihovega konteksta(odsev stropa na olju so tla). Odsev je breztežen.

Reflekcija pa ni metafora podobe.

Wilsonov objekt se zdi v obdobju mehanične reprodukcije sublimen, v času ko težko ugotovimo katero izkušnjo bolj cenimo: originalno ali interpretacijo, ki je prezentirana skozi medije(TV,...)in je v bistvu refleksija nekega dogodka. Konfrontacija refleksije in originala se zdita v Wilsonovem delu neločljiva. Refleksije je prav tako resnična kot okolje, sta enakovredna objekta istega polja.

Meje polja so definirane z površino olja in fizično bariero razstavnega prostora nad njim-strešno konstrukcijo. Polje je dvo-, tri- ali štiri dimenzionalno. Refleksija je dvo-dimenzionalna, razstavni prostor in umetniški objekt sta tro- dimenzionalna, spreminjujoča odslikava razstavnega prostora pod vplivom dnevne svetlobe vnese četrto dimenzijo(dinamiko).

še (PROJECT ROOM SOUTH)