Božidar Kemperle - Zmago Lenárdič
Ni teme ni teme
Umetnostna galerija Maribor

"Osmislitev tehnike se mora zgoditi na področju, ki je tehniki blizu in se obenem od nje v temelju razlikuje, in takšno področje je umetnost. Čimbolj kritično razmišljamo o tehniki, katere bistvo pravzaprav ni nič tehničkega, toliko bolj skrivnostno postaja bistvo umetnosti," je zapisal Heidegger.
Razstava Božidarja Kemperleta in Zmaga Lenárdiča Ni teme ni teme v mariborski Umetnostni galeriji je projekt (v tem primeru lahko oziroma moramo ta v umetnosti pogosto sporen tehnicistični termin brez zadržkov uporabljati), ki predstavlja pravo apoteozo tovrstne analize "tehničnega" v umetnosti. Gre za nelinearen, hipertekstovni grand maniere tehnološkega inventarja, ki se metastazno širi po vseh razstavnih prostorih in tvori nekakšen mehanični wunderkammer.
Vendar razstava še daleč ni namenjena gurujem adrenalinske visoke tehnologije in kibernetike. Pravzaprav je prav nasprotno. Gre za izrazito "low tech" mehanske sklope, nekakšno junk retrotehnologijo, "cepljeno" z ready made objekti, platni, kot klasičnim likovnim medijem in organsko zasnovanimi nosilci, ki prekinjajo strog ritem prostorske kompozicije. Rezultat je tehno instalacija v dobesednem pomenu besede, ki ustvarja ledeno hladno atmosfero popolne alienacije. Mreža kovinskih nosilcev oziroma Knaufovih profilov povezuje sklope, ki na prvi pogled delujejo kot objekti z natančno preciziranimi in pozicioniranimi funkcijami, vendar se ti seveda izkažejo kot skupek nefunkcionalnih elementov. Monoton repetitivni ritem mehanskih sklopov, zvokov, monitorjev, kjer se je "program" že iztekel oziroma se nikoli ni začel, in svetlobnih efektov se transformira v groteskno statičnost imaginarne konstrukcije, ki bi sodila v kakšen neogotski laboratorij čudaškega izumitelja viktorijanske Anglije.
V čem je torej smisel te tehnometafizike? Kot je zapisano v sicer skromnem spremnem tekstu, je osrednje vodilo projekta analiza fenomena razdalje, ki po lastnih relativnih zakonitostih podeljuje pomene; skozi optiko razdalje in v neskončnost pomnoženih osišč tako telo kot iluzija v neskončnost menjavata lastne oblike pojavnosti, kar je na videz mogoče doseči le z uporabo tako imenovanih novih medijev. Vendar lahko ob tovrstni realni simulaciji virtualnega "medmrežja" in izpostavljanju zgolj formalnih aspektov zadevo okarakteriziramo tudi kot ironično parafrazo fascinacije s tehnologijo, ki se pogosto izgublja v intelegibilnih funkcijah oziroma navidezni, virtualni namembnosti. Tudi monokromna in kaligrafsko popisana platna, uklenjena v ta mehanski bestiarij, namreč funkcionirajo kot elementi alienacije v izpraznjeni, votli totaliteti.
Celoten projekt bi lahko ocenili kot prehod od mističnih simbolov prikrivanja, značilnega za (post)moderno, k simbolom zakrivanja/razkrivanja, da za vsem skupaj ni ničesar. Preskok iz nadrealnega v hiperrealno. Ali pa zgolj "ful nora razstava", kot je v knjigo vtisov zapisala ena od obiskovalk.