Janez Strehovec:

Fotografija na zaslonu,
fotografija brez kompleksa slike

Čeprav na svetovnem odru še mrgoli starih kulis, za njihov nadaljni obstoj sta zainteresirani tako politika kot del kapitala, je igra na njem že dolgo nova in spremenjena. To še posebno velja za umetnostno in kulturno področje, ki je že desetletja testno za najavljanje novega in za registriranje njegovih zgodnih sledi. Prav zadnja leta 20.stoletja so še posebno simpomatična za te trende, kajti spremembe in drzni obeti novosti, povezanih še posebno z razvojem (novo)medijskih tehnologij, se kopičijo po krivulji eksponentne funkcije.
V svojem eseju Umetniško delo v času tehniške reprodukcije, ki je verjetno eno najbolj citiranih humanističnih del v drugi polovici 20.stoletja, je Walter Benjamin uvedel razlikovanje med dvema temeljno različnima oblikama umetnosti, in sicer med tradicionalno, utemeljeno na ritualu, in moderno, utemeljeno na politiki, ki jima ustrezata dve različni obliki vrednosti; za prvo je bistvena kultna vrednost, za drugo razstavna. Za dela, ki sodijo v prvo umetnostno paradigmo, je bilo pomembneje, da so obstajala (pa čeprav skrita, postavljena za oltar, kajti opravljala so "promet" med profanim in svetim), za umetnine druge, torej moderne umetnosti, usmerjene k razstavni vrednosti, pa je bilo bistveno, da so se pokazala, da so vstopala pod razstaviščne luči. Danes je videti, da je treba to razlikovanje korigirati in dopolniti še s trejim členom in z njemu pripadajočo umetnostjo. Mislimo na današnja dela in kot-da-dela (situacije, programe, inscenacije), ki se vedno opazneje umeščajo v kibernetski prostor in katerih osnovna oblika artikulacije postaja (računalniški) zaslon. To so dela, recimo kar kibernetske umetnosti, za katera nista več bistveni ne kultna ne razstavna vrednost, ampak komunikacijska vrednost, kajti postajajo nosilci vedno bolj dialoške, dvosmerne in zato kibernetske komunikacije.
Odgovor na vprašanje, kam danes umestiti (novomedijsko) umetniško delo je zato relativno enostaven: njegovo odlično meto postaja vedno bolj zaslon kot vmesnik današnjih trendovskih oblik komuniciranja, ki s svojimi tehniškimi in fizikalnimi zakonitostmi usmerja tudi umetnike k redefiniranju vrste temeljnih postavk njihovih ustvarjalnih poetik in estetik. Že sama narava zaslona kot elektronskega prostora iz mrgolečih točk (pikslov), ki se odpira v kibernetsko globino, utira pot v okolja, ki so v temelju drugačna od medija tiskane knjige, slike, grafike in tudi (fotografskega) filma z njegovimi prav posebnimi kemijskimi in fizikalnimi lastnostmi in z njimi povezano senzibilnostjo. Medij zaslona tudi stimulira prehod od analognega k digitalnemu, od tradicionalno koncipiranih vprašanj po resničnem ali neresničnem, od podlag v naravi k "ozadju", ki ga sedaj obvladuje algoritemska matrica, od mimezisa h konstrukciji modelov.
Za Bojana Štoklja, katerega novejši in najnovejši umetniški projekti so drzno oprti na novomedijske tehnologije, je zato samoumevno, da je tudi pregled svojega fotografskega ustvarjanja, ki je sicer večinoma še vezano na tradicionalne postopke fotografiranja (nikakor ne razstavlja digitalnih fotografij), postavil na ogled v novem mediju zaslonov (iz tekočih kristalov). V galeriji Cankarjevega doma se zato srečujemo s fotografijami, ki nimajo več ne kompleksa nosilca v obliki fotografskega papirja niti nimajo več kompleksa "slike", tudi ne rabijo več okvirja, ki bi poudarjal njihovo ločitev od ozadja. Postale so v določenem smislu tekoče in opozarjajo na tisto svojo funkcijo, ki je tudi za današnjo usodo fotografije v času novih medijev postala obvezujoča - so mesta komunikacije. Pravzaprav, in točneje, ne gre za statična mesta, ampak za kinematične točke-sekvence-vozle in linke v informacijski paradigmi. Skoraj odveč je poudariti, da takšna postavitev njegovih tudi vsebinsko dovolj radikalnih fotografskih posegov implicira tudi nadaljne delo pri subverziji tradicionalne inštitucije pogleda, gledalca in gledanega.