Jadranka Ljubičič
BOJAN ŠTOKELJ - Digitalne fotografije iz serije Ljubljana-glavno mesto dežele 2000

"Find the deamon in everything" (De Chirico)

Na začetku je bila fotografija zgolj naivna želja zamrzniti lastno podobo ali podobo sveta in bodočnosti v spomin. V tem fotografskem početju ni bilo nič umetnosti, le tehnična rutina. Šele stoletje kasneje, ko je bila ta že davno presežena, se je izkazalo, da uporabnost fotografije seže globlje od odslikave človeškega obraza ali krajine.

Nenavadno je, da fotoaparat lahko ujame več kot oko. Pri tem se nam postavi glavno vprašanje, kje se pritihotapi ta nemehanična slika trenutka, ki jo sproži oko opazovalca in kemija razvijalca. Fotografija je zmožna ustvariti več kot realnost sama in to nas pri njej vedno bolj navdušuje.

"Credo" vsakega fotografa je bil ujeti "odločilen trenutek". Da bi ujeli ta trenutek resničnosti, ne more biti nobeno sredstvo tako precizno in tako neposredno kot je to prav fotografski aparat v rokah ljudi, ki znajo videti in občutiti trenutke, kdaj je treba pritisniti na poglavitni gumb mašine. Ta "credo" se danes ob vse mogočih računalniških simulacijah in digitalizacijah spreminja in pri tem nastajajo lahko skonstruirani svetovi "svetovi, ki smo jih sami zasnovali, in ne več svet, ki nam je bil dan, kot nam je bil dan svet, ki nas obkroža."

Z nastopom novih medijev na umetniško prizorišče se je že mislilo, da je s fotografijo konec in da bo medij izginil v digitalnem vesolju. Ogromni potencial digitalnih in virtualnih podob je le za trenutek zasenčil bleščečo zgodovino tega medija.

Bojan Štokelj je fotograf, ki mu fotografija služi kot medij za odkrivanje realnosti vendar tiste realnosti, ki se skriva pod naravo stvari. Naravo, ki postane objekt skozi katerega umetnik vnaša svoj subjektiven pogled.
Njegove digitalne fotografije iz serije Ljubljana- glavno mesto dežele 2000, ki so bile posnete leta 2000 nam ga ponovno predstavljajo kot umetnika, ki razkrinkava realnost, ki se skriva pod naravo stvari. V njih je navzoča izostrena umetnikova kritičnost družbe, sistema in skonstruiranega sveta.
Fotograf je tokrat ujel v svoj objektiv znane arhitekturne stavbe mesta Ljubljane kot so (Parlament, Frančiškanska cerkev, Ljubljanski grad, Moderna galerija, Nebotičnik, Metalka…). Na prvi pogled se nam te stavbe zdijo kot objektivni fotografski zapisi nekega mesta. Izostreni plani kažejo detajlno podobo izbranih objektov. Obenem pa pred sabo vidimo nek drugačen pogled. Ti objekti so kot makete mesta z manierističnimi modeli razpotegnjenimi v horizontale in vertikale, kjer so izostreni detajli namerna želja umetnika. Tako kot je namerna izbira kovinske modro zelenkaste barve, ki daje tem objektom morbiden, hladen in neprijeten občutek.
Fotograf je odvzel dušo svojim objektom, pred seboj imamo stavbe, ki so prazne, hladne in skoraj ne moremo verjeti, da se v njih nahaja življenje. Mesto Ljubljana je zavito v skrivnost pogleda v njem so stavbe postale duhovi mesta. Pogledi se izgubljajo v meglenih ozadjih v "sfumatu" nedorečenosti in nerazjasnjenosti. To je svet, ki je nekje onkraj realnega, ki je nadrealen.
Te nadrealistične podobe nas spominjajo na podobe De Chirica, ki je eden od očetov italjanskega metafizičnega slikarstva na začetku dvajsetega stoletja. Njegovi metafizični svetovi so slike izolacije modernega človeka v odtujenem svetu. Štokljev svet v modro zelenih odtenkih, digitalno obdelanih fotografijah ravno tako ustvarja občutke, da so njegovi objekti postali simboli nekega odtujenega razčlovečenega sveta.